Pišemo KREAPIS

Branje za 4 min./ Vaja za 2-5 min.

Predavanje ponuja ideje in konkretne primere za učenje pisanja ob katerem smo kreativni. Zanimiv bo vsem, ki že pišejo in tudi tistim, ki šele razmišljajo o kreativnem pisanju in pisanju zgodb.

KREAPIS je znati pisati

Verjemite ali ne, vsi smo pisatelji. Nekje globoko je v vsakem človeku enkratna in nadarjena bit, ki deli mnenja in čustva, zadovoljno pripoveduje zgodbe in razlaga, kako kaj narediti. Ko razvijemo motivacijo, bralno kulturo in svoj besedni zaklad, nam pisanje postane dnevna rutina. Tudi okolje , v katerem pišemo, je temu primerno urejeno. Za pisanje si pripravimo ustvarjalno vzdušje, uredimo svoj kotiček. To s kančkom okusa naredimo tako, da nas že s pogledom nanj spodbuja in vabi k pisanju. Danes ima namreč veliko otrok srečo, da jih učijo po metodah, ki vključujejo ustvarjalnost desne možganske hemisfere. Odrasli se ob pisanju vrnejo k pripovedovanjem iz otroštva.

Bogastvo in modrost odraslega, so njegovi spomini. Če si je skozi življenje nanizal polno lepih in zanimivih zgodb, bo ostal bogat do konca življenja. Rdeča pripovedna nit, ni pomembna le pri pripovedovanju ampak tudi pri pisanju. Ustvarjalni smo, kadar pišemo svoje spomine. Če pa pišemo, kot pišejo pisatelji, neresnične pripovedi, izmišljotine in basni, se držimo fabule. Fabula predstavlja smiselno sledeče dogodke v literarnem delu, v zgodbi. Kdor bere, razmišlja o dogodku. O likih, situacijah, stališčih oseb, ki so vpleteni v zgodbo. Usmerjeno mišljenje nas vodi k razmišljanju. Kot bralci razmišljamo o tem, kakšno stališče smo, bi ali bomo zavzeli v takšni situaciji.

Komu pišemo?

Ko začnemo, si postavimo cilj kaj želimo napisati in kaj želimo s pisanjem doseči. Naredimo zasnovo, zaplet. Izberemo like, jih postavimo v okolje. Glede na vsebino si določimo jezikovno raven. Zgodbo odenemo v barve in v sliko. Izpostavimo nauk, čustva  in razplet. Osebam, ki smo jih postavili v sliko naše zgodbe poskušamo dodajati karakterje. Literarni junaki, tako postajajo vse bolj realistično obarvani. Razmerja in odnosi med liki zgodbe  postanejo predmet našega preučevanja. Osebe so vse bolj usklajene z opisi in dejanji našega literarnega dela. Kmet govori, kot kmet, slikar kot slikar.

Kakor smo sami občutljivi za doživljanje zapisanega besedila, tako so tudi bralci.

Velikokrat končajo zvezki, dnevniki in papirji na katere smo zapisali pesmi v predalniku. Zato moramo vedeti, komu pišemo. Prav bi bilo, da naše pisne izdelke kdo prebere. Da uvidimo prikrite napake, preden postanejo naša navada pri pisanju. Kreativno pisanje tako postaja kvalitetno pisanje. In morda bo naš hobi kdaj naš poklic.

Kako še lahko izboljšamo kvaliteto svojega pisanja?

Kreativnost s pomočjo miselnih vzorcev   Če smo kreativni s pomočjo miselnih vzorcev, pišemo zgodbo iz njega. Ključne besede zgodbe, zapišemo v obliko miselnega vzorca. Vsak krak vzorca nam služi za nenavadno in duhovito nadaljevanje. Morda bo zgodba čudna ali nenavadna. Miselni vzorec je le temelj, stolp domišljije. In iz njega nastane naš kreativni zapis. Če smo boljši v pripovedovanju, si po vzorcu posnamemo zgodbo na telefon. In jo prepišemo na računalnik.

Vzorec ima poseben učinek na nas. Naši možgani uživajo v občutku reda, ki ga ustvari seznam.

In kaj lahko stori šola za to, da bo učenec razvijal sposobnosti pisanja? V skupini je ta vaja primerna tudi za razred. V tem primeru vsak učenec pove stavek, dva. Naslednji nadaljuje in zgodba nastaja vse dokler so besede nanizane na miselnem vzorcu. Tako učenci sestavijo zgodbo. Pomanjkanje zanimanja odpravimo s prepričanjem, da je razmišljanje dejavnost, ki prinaša nagrade. Zabeležimo nastale zgodbe in jih preberemo. Poskušamo pokazati, kako zanimivo in ustvarjalno je pisanje.

Ste se že kdaj vprašali, ali je učilnica pravi prostor za premišljevanje? S pomočjo sestavljanja zgodbe, razmišljamo o spremembah in vplivu na potek zgodbe. Vsak učenec ima v sebi svoj razvoj zgodbe, ki nastaja. Zato je ta morda nenavadna. Zato uporabimo upovedovanje.

Upovedovanja  Upovedovanje je proces, v katerem dobi pomenska podstava povedi svojo izrazno podobo. Pomen izražamo z razvrščanjem stavčnih členov, s končnicami, z obrazili ali s posebnimi besedami. Sporočilo oblikujemo, ubesedimo, upovedimo, ko zaključimo z zbiranjem in urejanjem gradiva.

Največ pa nam bo pomagalo pisanje samo, vaja. Urimo se v določenih vajah. Za pisanje zgodb lahko po svoje zaključujemo odlomke iz besedila. Spreminjamo situacije, značaje oseb, razmišljamo o spremembah in vplivu na potek zgodbe, besedila in na novo sporočilo zgodbe.

Za koliko stvari ste že rekli, da zanje niste dobri, potem pa ste jih le poskusili?  Pisanje nam lahko zapolni prosti čas v vseh življenjskih obdobjih. Prvi pogoj je, da smo ustvarjalni že pri branju in tako svoj interes razvijamo  skozi vsa obdobja v življenju. Zaupajmo si in se prepustimo ustvarjanju.

Vaja:  Kreativno pisanje s pomočjo slik

 V časopisu ali revijah, ki jih najdeš v knjižnici poišči 4 slike:

  1. Dva zaljubljenca.
  2. Žensko z mačko.
  3. Sliko mističnega kraja.
  4. Sončni zahod.

Zalepi jih, vsako na svoj A4 papir in zraven zapiši zgodbe z naslovi:

  1. Opiši ljubezenski prepir med parom, ki se je razšel.
  2. 100 vrstic o ženski, ki povozi mačko na cesti.
  3. Opiši kraj, kjer nikoli nisi bil, a si ga videl na sliki in si močno želiš tja!
  4. Poletni dan se izteka, … (prosti spis ali pesem).

Literatura:

Buzan T. in B. , 2005 Knjiga o miselnih vzorcih, Lj.

Lebar V. , 2013 Besedovanja 3, MS.