Arhivi Kategorije: predavanja

Zavedanje in obnašanje

Branje za 5 min.

Predavanje nas spomni, da če ne poznamo motiva, ostanemo nemotivirani!  

Zavedanje in obnašanje

Kaj je vaša motiviranost za učenje? Kako skrbite za njo. Skrb za motive, motivacijo je v življenju kakor skrb za svoje telo. Če se zavedamo, lahko vplivamo na svoje obnašanje smo lahko za odtenek uspešnejši. In usmerjamo naša dejanja k zastavljenim ciljem.

Učna motivacija  – Primer kratke komunikacije:

Učenec: » To, kar povzroča, da se rad učim, ni moja sošolka. Ta motiv je učiteljica podtaknila moji mami, ko je prišla v šolo. V šolo hodim zdaj raje, ker razumem. Morda tudi za to, ker smo se šele sedaj začeli učiti snov, ki je od prej nisem poznal.

Moje veselje pa je tudi čakanje na počitnice, na čas, ko gremo na morje. Sila, ki me žene k temu, da sem priden je torej moj motiv, moje pričakovanje počitnic na morju.«

In učiteljica odgovori: » Motivacijsko sredstvo je torej v tem primeru zate morje. Že ob tej besedi se čuti, kako zelo srečen si. (emotiven) In zato imaš tako rad zvezek, na katerem je slika z motivom morja. In če se prav spomnim, si se najraje učil iz tega zvezka in vsi spisi v njem so se nanašali na morje.«

Barica M. P. v dejavnikih učenja poudarja, da so si učenci različni in je pouk potrebno individualizirati po sposobnostih in motivacijskih razlikah. Učitelji morajo biti pozorni na učence, ki jih neuspeh močno prizadene. Med temi prevladuje strah pred neuspehom. Takšni učenci ne tvegajo. Potrebujejo zunanje spodbude. V nasprotju z učenci, ki so storilnostno motivirani, ki potrebujejo težje naloge. Tako težke, da ravno še zmorejo. Le tako zadovoljijo njihov element tveganja in napetosti.

 Storilnostna motivacija (angl.achievement motivation, nem.leistungsmotivation)

V vrtcu in v času prvih let šolanja ( med tretjim in osmim letom) se položijo osnove storilnostne motivacije. To je naša želja po uspehu, strah pred neuspehom in redki primeri strahu pred uspehom. Višja storilnostna motivacija običajno pomaga k višjim učnim dosežkom.

Bomo našli zadovoljstvo v obvladovanju težkih, zahtevnih dejavnostih. Nekateri posamezniki so v življenju bolj ambiciozni, nekateri manj. Nekateri se ženejo za velikimi dosežki, vse bi dali od sebe. In če dobro opazujemo, jih nihče ne kontrolira. Odrasli so in ne dobivajo več pohval in ocen, kakor jih učenci. Drugi pa se lotijo dejavnosti le pod zunanjim pritiskom.

 Motivacijska pesmica

 Motiv, moja motivacija.

Postaja moj motivacijski korak.

Moja lokomotiva, k kateri pripenjam vagone.

Motivično pestro sem si uredil kotiček za učenje.

Mama mi je pomagala pri skrbi za to, da sem motiviran pri delanju nalog. Še zdaj emotivno doživljam to spoznanje.

In zdaj sem motiviran, za učenje.

 Motiv, kaj je torej motiv?

Motivi so odvisni od socialnega okolja in so posledica superega. Poznamo več vrst motivov. Nekatere, pravimo jim univerzalni srečujemo pri vseh ljudeh. Naj jih najprej naštejemo: primarni in sekundarni motivi so vrojeni, piše Musek, to so npr.: goni in gonske potrebe. Primarni motivi, omogočajo človeku preživetje. Sekundarni motivi, povzročajo zadovoljstvo, niso pa povezani s preživetjem.Podedovani in pridobljeni motivi so naučeni in socializirani. Interesi in vrednote. Podedovane motive prinese človek s seboj na svet. In skozi življenje si človek pridobi pridobljene motive. Podobno navaja Musek delitev kot: biološki, fiziološki  in  psihološki, socialni motivi.

Tako je zanimivo, da najdemo motive, ki so univerzalni in jih srečujemo pri vseh ljudeh, prav tako pa poznamo regionalne motive, ki jih srečamo le ne določenem območju. Nas pa najbolj zanimajo individualni motivi, ki jih srečamo zgolj pri posameznikih in se zelo razlikujejo. Daleč največji motiv pri človeku je preživetje, ki je tudi primarni in univerzalni motiv. V sklop preživetja spadajo potrebe po vodi in hrani, potrebe po izločanju, fizični celovitosti ter potrebe po spanju in počitku. A vendar ostajamo pri učenju in učimo se zato, da bomo v življenju znanje uporabili. Uporabili ga bomo v svoj prid, da bomo lahko kvalitetno preživeli življenje. Pa vendar, kljub znanju in vedenju je mnogo ljudi v življenju v boju za preživetje večji del svojega časa življenja. Pasti, ki imajo velik vpliv na našo motivacijo so številne. Zaupamo si, da postajamo mojstri življenja. In da imamo pozitivno samopodobo, ki nas vodi k uspehu.

Tanke meje:

  • Ko visoka samopodoba prerase v ponos, samovšečnost in nečimernost je past.
  • Ko gledamo na druge, kot da so boljši mojstri, kot mi sami, gojimo zavist. Past.
  • Če smo požrešni, nagnjeni k užitkom. Če nas žene potreba po hrani in po materialnih stvareh prekomernem obsegu. Past.
  • Če smo pohotni, jezni ker se soočamo z ovirami, ki jih ne moremo premagati, potrebujemo znanje borbe s konflikti in frustracijami.
  • Pohlep nas ne bo naredil v vseživljenjske učence, temveč nas bo odpeljal v kazino. Past.
  • In nenazadnje, če se polenimo, inatelektualno ali telesno, bodo hitro drugi delali namesto nas. Past.

 

Literatura:

Klaus Kolb – Frank Miltner ; Otroci se zlahka učijo

Mojca Juriševič; Lj. 2006 ; Učna motivacija in razlike med učenci

Dr. Charles Lever; Lj. 2000 ; Če ne morete preplezati zidu, naredite vrata

Dejavniki uspešnega učenja ; Barica Marentič Požarnik

Vanja Lebar; MS 2014;  BesedoVanja 3

Je nadarjeni genij

Branje za 5 min./ Vaja za 3 min.

V kolikšni meri je genialnost pogojena z dednostjo in okoljem?

Prispevek je namenjen staršem, učiteljem in vsem, ki jih zanima tematika: talent, nadarjenost in genialnost. Kaj boste povedali otroku, če vas bo vprašal kdo je genij?  Na prvi pogled mislimo, da vemo vse o dednosti, okolju, inteligencah in človeških možganih. Če drži, da imamo v sebi vsi malo genija, potem je bistvo delovanja to, da odkrijemo talent in razvijemo strast do svojega poslanstva. Rešitev je v ustvarjalnosti.

Ta dar je genialnost

“Z lahkoto napraviti, kar je drugim težko, pomeni imeti talent. Napraviti, kar je talentu nemogoče, pomeni biti genialen.”        Jorge Amado

Tabula rasa – bel nepopisan papir, radovednost in želja po raziskovanju. Vsi pomislimo na otroka, ko preberemo te besede. Pomislite na dejstvo, da tudi takrat, ko se motiviramo, želimo, da bi v sebi prebudili otroka. A smo že dolgo odrasli. Vedno želimo več izvedeti o svetu, v katerem živimo.

Zdrav otrok je radovedno bitje, želi si izkušnje in znanje. Prepogosto se dogaja, da nam poskusi pomoči predstavljajo ovire. Zatrejo našo naravno željo in raziskovalni čut. Namesto problemov, ki naj bi jih reševali, nam ponujajo rešitve, ki naj si jih zapomnimo. Če otrokove silovite radovednosti ne izrabimo, jo lahko za vedno pozabimo. Z otrokom je treba ravnati kot z zavedajočim se, učečim se in razvijajočim se središčem ustvarjalnega uma, in pokazal bo, da to tudi je.

Sodobna družba, težki časi morda res niso prijazni do otroka. Bodimo mi. V številčnih razredih pogosto ni časa za delo s posameznikom. Nujno bi bilo upoštevati potrebe vseh učencev, saj je vsak za nekaj nadarjen. Ustvarjalnost je pogoj, da odkrijemo nadarjenost in različne talente. Individualne razlike so pogojene z okoljem. Od malih nog otrok vsrka prenekatere dejavnike okolja. In se v skladu z njim razvija. Je torej genialnost pogojena z okoljem? Gre za spor okrog vprašanja, kaj šteje več: prirojeno ali privzgojeno. Odločilno vlogo pri duševnih sposobnostih ima dednost. Okolje nosi velik pomen.

V sebi razvijamo različne talente: splošno socialno zmožnost, sprejemljivost, motivacijo, prostorsko razmišljanje, logično razmišljanje, jezikovne sposobnosti, telesne sposobnosti, ročne spretnosti, glasbena nadarjenost in ustvarjalnost. Ste kdaj pomislili, koliko vsega ste se naučili s pomočjo metode ”na napakah se učimo”?

A prijetna skupna doživetja vse prisotne čustveno okrepijo in socialna zmožnost pride do izraza. Genijalnost je potrebno odkriti, razvijati in nadgrajevati. Oseba, ki otroka uči ob izkušnjah je v otrokovem življenju veliko vredna. Saj prijetna čustva dajejo moč. Za genije je značilno, da so imeli vzgojo pomembnih drugih. Številne raziskave o genijih in nadarjenih otrocih kažejo na to, da naše sposobnosti niso prirojene, tako kot recimo rdeči lasje, modre oči ali oblika uhljev. Kaže, da o naših duševnih sposobnostih odloča predvsem kvaliteta zgodnjega okolja, še zlasti v obdobjih tik pred in po rojstvu. Skupna značilnost skoraj vseh nadarjenih otrok je, da so odraščali v vsebinsko bogatem in raznolikem okolju, kjer so imeli veliko priložnosti za učenje. Tak primer je npr.: John Stuart Mill, že pri treh letih se je učil grško.

  • Ste kdaj pomislili s čim so se ukvarjali vaši sorodniki, tete, strici, bratje, sestre, starši, stari starši, pradedki in prababice?
  • Kaj so počeli v prostem času, za kaj so bili nagrajeni?
  • Ste kdaj pomislili, zakaj občudujemo vzornike?

Mozart se je rodil v družini glasbenikov, sredi glasbil, in je že v najnežnejših letih poslušal očetovo glasbo. Pri petih je igral violino in komponiral zanjo, pri osmih je napisal svojo prvo simfonijo.

Kot otrok je npr.: Albert Einstein bil tako molčeč, da je morda prav zaradi tega začel dojemati in pojmovati svet bolj samosvoje.

Posameznik z močno razvitimi logično-matematičnimi in prostorskimi zmožnostmi je nadarjen za fizikalno znanost. Logične zmožnosti so morda razmeroma bolj pomembne za teoretično usmerjenega posameznika. Prostorske za eksperimentalnega znanstvenika. Posameznik, ki ima poleg teh zmožnosti še jezikovne in družbene spretnosti, bi bil idealen vodja velikega znanstvenega laboratorija.

Očitno je, da je za odvetnika dobro, če ima visoko razvito jezikovno, logično in medosebno inteligenco (manj očitno je, kako bi k njegovi poklicni uspešnosti lahko prispevali glasbena ali gibalna inteligenca). Politik npr.: lahko v sebi združuje razvito jezikovno in družbeno inteligenco, razmeroma malo pa potrebuje logično zmožnost. Tudi eleganca, do katere pomaga gibalna inteligenca, mu lahko koristi. A ne tako, kot gledališkemu igralcu, ki najbolj ceni jezikovno in telesno inteligenco. A medosebna inteligenca npr.: za samo spretno izvedbo gledališke igre ni pomembna. A režiser brez obvladovanja le te, ko mora uskladiti veliko št. posameznikov ne zmore.

Talente bomo prej odkrili v projektnih skupinah. Zato je učinkoviteje nadarjenost spodbujati na gledaliških delavnicah, ob dodatnem pouku matematike, na posebnih urah za ustvarjalno razmišljanje. Vsi smo mi pravzaprav v sebi malce geniji. Vprašanje je, koliko in kako čas namenimo idejam in delu na njih. In ali imamo možnost, da v sebi odkrijemo to strast. A dejstvo je, da najbrž ne uporabljamo niti enega odstotka svojih možganov.

Šele v poznih šestdesetih so psihologi začeli spoznavati, do kolikšne mere zmorejo mladi možgani vsrkavati tudi okolje in se mu prilagajati. Postajamo maksimalno ustvarjalni v okolju, kjer delujemo. Posvečamo se sebi, znebimo se globoko zakoreninjenih stresov in negativnega pogojevanja. In se ob življenju zanimajmo za meditacijo, sproščanje, odpravljanje stresa, psihoterapijo, svetovanje, masažo, jogo itn. …

A za to, da bi MI postali geniji, je v tem obdobju že prepozno.

VAJA: VADIMO PROSTORSKO PREDSTAVO z otrokom

Postavite otroka pred nalogo ocenjevanja oddaljenosti: Igraje se bo naučil kako oceniti razdaljo. Navadil se bo trirazsežnosti in namišljenih črt v prostoru. Koristno vsaj za geometrijo in tehnično risanje. Naj oceni razdaljo v sobi od oken do vrat. Naj oceni razdaljo do šole. Tako bo razvil dobre sposobnosti prostorske predstave. Znal se bo orientirati in se bo redko izgubil.

 

Literatura:

  • Gardner, 1995: Razsežnosti uma. Teorija o več inteligencah. Lj.
  • Lebar, V. 2015: Umska poigravanja z BesedoVanja, MS
  • Von Krafft, T.2008: Odkrijmo in razvijmo otrokovo nadarjenost. Lj.

Deli možganov

Branje za 5 min.

Deli možganov

So lahko možganski odseki območja sporočanja? A. Ahrend je zagovarjal, da za vzboklinami in izboklinami na lobanji delujejo življenjske sile. Morda je to premreženost možganskih celic. Tako je nastala domneva, da gre za delovanje možganov, ki so za posameznimi deli lobanje. Sile je predstavljal po shemi: Dojemanje, predstavljanje, praktično razmišljanje, filozofija, modrost, etika in vera. Beyer poudarja, da ima normalno razvit človek pribl. 25 milijard možganskih celic. Te tvorijo misleče možgane samo tedaj, če so medsebojno povezane in lahko druga drugi posredujejo informacije.

Deli možganov  Hrbtni mozeg ali hrbtenjača + Možgansko deblo + Mali možgani + Srednji možgani so skupno ime za talamus, hipotalamus in limbični sistem. Med dele možganov štejemo tudi:  Hipotalamus + Limbični sistem + Možganska skorja ali korteks + Možganske ovojnice.  

Hrbtenjača opravlja zelo preproste reflekse in deluje kot glavni komunikacijski kanal med glavo in ostalim telesom.

Možgansko deblo je na vrhu hrbtenjače, je nekako njen podaljšek. Sestavljajo ga srednji možgani, reticularis, podaljšan mozeg (medula oblongata)  in hrbtnega mozga (zgornjega dela hrbtenice). Del možganskega debla je tudi pons – most oz. mostič.

Beyer pravi, da vse informacije, ki prihajajo od telesa v možgane in nazaj, morajo skozi to možgansko deblo in se tu na poseben način spremenijo. Možgansko deblo bdi nad informacijami, ki prihajajo skozi čutila in jih filtrira. Če ste na primer v sobi, kjer se vklaplja in izklaplja hladilnik, se na zvok kmalu navadite.

Mali možgani so podobni možganski skorji. Imajo več funkcij predvsem pa skrbijo za usklajevanje gibov. Delujejo tako, da informacije vseh čutov integrirajo z mišicami in tako poskrbijo, da se gibljemo enakomerno in ubrano, ne pa krčevito in neusklajeno.

Srednji možgani so skupno ime za talamus, hipotalamus (globlje ležeči deli) in limbični sistem. Omogočajo boljše razumevanje celotnega delovanja možganov. Talamus je veliko območje z mnogimi jedri, od katerih ena pošiljajo informacije čutov možganski skorji, druga pa posredujejo informacije med obema deloma možganske skorje. Podpira velike možgane v določenih procesih, povezuje npr. posamezne slike skorje velikih možganov v zavestne celovite slike. S tem posegajo vmesni možgani v potek zavedanja in nezavedanja in tudi v sanjsko dogajanje, v katerem se vrstijo celovite slike.

Tik pod talamusom leži hipotalamus, majhna, komaj za grah velika, zato pa toliko bolj pomembna tvorba. Nenehno nadzoruje kri in ima pomembno vlogo pri nadzorovanju spanja, spolnega vedenja in čustev. V hipotalamusu se uravnavajo posebni vegetativni procesi, kot so občutek lakote, potenje, mraz, žeja, odziv na nevarnost, telesna temperatura, agresija, presnova in še mnogo drugega.

Limbični sistem je skupina struktur sredi možganov in igra pomembno vlogo pri čustvih in motivaciji.

Možganska skorja ali korteks zavzema le četrtino celotne prostornine možganov. Starejši del skorje se imenuje hipokampus (tudi arhikorteks). Možganska skorja vsebuje 75 % od desetih milijard nevronov. Pokriva velike in male možgane, deli se v levo in desno poloblo. Ima območja za vid, sluh, vonj, okus, telesne občutke in gibe ter središča za jezik. Ta območja imenujemo asociacijska območja. Ključno vlogo ima pri pomnjenju, pozornosti. Pri zaznavnem zavedanju, mišljenju, govoru in zavesti.

Možganske ovojnice so vrsta open, ki prekriva celotne možgane. Zunanje so namenjene zaščiti, v notranjih je obilje arterij in ven, ki možgane oskrbujejo s krvjo. Možgani, čeprav jih je le za 3 % celotne telesne teže, porabijo kar 25 % kisika, ki pride v telo.

Možgani v primerjavi z računalnikom

V nasprotju z računalnikom lahko možgani hkrati opravljajo tisoč različnih funkcij in podatke navzkrižno preverjajo in povezujejo. Čeprav so možgani kar nekajkrat sposobnejši in prožnejši od računalnika. Njihova kompleksnost daleč presega kompleksnost moderne tehnologije. Možgani, ki bi bili narejeni iz tranzistorjev, bi do kraja napolnili veliko halo, takšni, ki bi uporabljali mikroelektroniko, pa bi napolnili veliko sobo. Skladiščene zmogljivosti možganov so tolikšne, da lahko vanje vsako sekundo, od rojstva do smrti, spravimo na tisoče novih podatkov in še ostaja prostora.

Literatura:

Russel, P. : Knjiga o možganih, Ljubljana.

Günther, B. :1992; Urjenje spomina in koncentracije;Kreativno učenje, Superučenje, Učenje v sprostitvi. Ljubljana.

Pišemo KREAPIS

Branje za 4 min./ Vaja za 2-5 min.

Predavanje ponuja ideje in konkretne primere za učenje pisanja ob katerem smo kreativni. Zanimiv bo vsem, ki že pišejo in tudi tistim, ki šele razmišljajo o kreativnem pisanju in pisanju zgodb.

KREAPIS je znati pisati

Verjemite ali ne, vsi smo pisatelji. Nekje globoko je v vsakem človeku enkratna in nadarjena bit, ki deli mnenja in čustva, zadovoljno pripoveduje zgodbe in razlaga, kako kaj narediti. Ko razvijemo motivacijo, bralno kulturo in svoj besedni zaklad, nam pisanje postane dnevna rutina. Tudi okolje , v katerem pišemo, je temu primerno urejeno. Za pisanje si pripravimo ustvarjalno vzdušje, uredimo svoj kotiček. To s kančkom okusa naredimo tako, da nas že s pogledom nanj spodbuja in vabi k pisanju. Danes ima namreč veliko otrok srečo, da jih učijo po metodah, ki vključujejo ustvarjalnost desne možganske hemisfere. Odrasli se ob pisanju vrnejo k pripovedovanjem iz otroštva.

Bogastvo in modrost odraslega, so njegovi spomini. Če si je skozi življenje nanizal polno lepih in zanimivih zgodb, bo ostal bogat do konca življenja. Rdeča pripovedna nit, ni pomembna le pri pripovedovanju ampak tudi pri pisanju. Ustvarjalni smo, kadar pišemo svoje spomine. Če pa pišemo, kot pišejo pisatelji, neresnične pripovedi, izmišljotine in basni, se držimo fabule. Fabula predstavlja smiselno sledeče dogodke v literarnem delu, v zgodbi. Kdor bere, razmišlja o dogodku. O likih, situacijah, stališčih oseb, ki so vpleteni v zgodbo. Usmerjeno mišljenje nas vodi k razmišljanju. Kot bralci razmišljamo o tem, kakšno stališče smo, bi ali bomo zavzeli v takšni situaciji.

Komu pišemo?

Ko začnemo, si postavimo cilj kaj želimo napisati in kaj želimo s pisanjem doseči. Naredimo zasnovo, zaplet. Izberemo like, jih postavimo v okolje. Glede na vsebino si določimo jezikovno raven. Zgodbo odenemo v barve in v sliko. Izpostavimo nauk, čustva  in razplet. Osebam, ki smo jih postavili v sliko naše zgodbe poskušamo dodajati karakterje. Literarni junaki, tako postajajo vse bolj realistično obarvani. Razmerja in odnosi med liki zgodbe  postanejo predmet našega preučevanja. Osebe so vse bolj usklajene z opisi in dejanji našega literarnega dela. Kmet govori, kot kmet, slikar kot slikar.

Kakor smo sami občutljivi za doživljanje zapisanega besedila, tako so tudi bralci.

Velikokrat končajo zvezki, dnevniki in papirji na katere smo zapisali pesmi v predalniku. Zato moramo vedeti, komu pišemo. Prav bi bilo, da naše pisne izdelke kdo prebere. Da uvidimo prikrite napake, preden postanejo naša navada pri pisanju. Kreativno pisanje tako postaja kvalitetno pisanje. In morda bo naš hobi kdaj naš poklic.

Kako še lahko izboljšamo kvaliteto svojega pisanja?

Kreativnost s pomočjo miselnih vzorcev   Če smo kreativni s pomočjo miselnih vzorcev, pišemo zgodbo iz njega. Ključne besede zgodbe, zapišemo v obliko miselnega vzorca. Vsak krak vzorca nam služi za nenavadno in duhovito nadaljevanje. Morda bo zgodba čudna ali nenavadna. Miselni vzorec je le temelj, stolp domišljije. In iz njega nastane naš kreativni zapis. Če smo boljši v pripovedovanju, si po vzorcu posnamemo zgodbo na telefon. In jo prepišemo na računalnik.

Vzorec ima poseben učinek na nas. Naši možgani uživajo v občutku reda, ki ga ustvari seznam.

In kaj lahko stori šola za to, da bo učenec razvijal sposobnosti pisanja? V skupini je ta vaja primerna tudi za razred. V tem primeru vsak učenec pove stavek, dva. Naslednji nadaljuje in zgodba nastaja vse dokler so besede nanizane na miselnem vzorcu. Tako učenci sestavijo zgodbo. Pomanjkanje zanimanja odpravimo s prepričanjem, da je razmišljanje dejavnost, ki prinaša nagrade. Zabeležimo nastale zgodbe in jih preberemo. Poskušamo pokazati, kako zanimivo in ustvarjalno je pisanje.

Ste se že kdaj vprašali, ali je učilnica pravi prostor za premišljevanje? S pomočjo sestavljanja zgodbe, razmišljamo o spremembah in vplivu na potek zgodbe. Vsak učenec ima v sebi svoj razvoj zgodbe, ki nastaja. Zato je ta morda nenavadna. Zato uporabimo upovedovanje.

Upovedovanja  Upovedovanje je proces, v katerem dobi pomenska podstava povedi svojo izrazno podobo. Pomen izražamo z razvrščanjem stavčnih členov, s končnicami, z obrazili ali s posebnimi besedami. Sporočilo oblikujemo, ubesedimo, upovedimo, ko zaključimo z zbiranjem in urejanjem gradiva.

Največ pa nam bo pomagalo pisanje samo, vaja. Urimo se v določenih vajah. Za pisanje zgodb lahko po svoje zaključujemo odlomke iz besedila. Spreminjamo situacije, značaje oseb, razmišljamo o spremembah in vplivu na potek zgodbe, besedila in na novo sporočilo zgodbe.

Za koliko stvari ste že rekli, da zanje niste dobri, potem pa ste jih le poskusili?  Pisanje nam lahko zapolni prosti čas v vseh življenjskih obdobjih. Prvi pogoj je, da smo ustvarjalni že pri branju in tako svoj interes razvijamo  skozi vsa obdobja v življenju. Zaupajmo si in se prepustimo ustvarjanju.

Vaja:  Kreativno pisanje s pomočjo slik

 V časopisu ali revijah, ki jih najdeš v knjižnici poišči 4 slike:

  1. Dva zaljubljenca.
  2. Žensko z mačko.
  3. Sliko mističnega kraja.
  4. Sončni zahod.

Zalepi jih, vsako na svoj A4 papir in zraven zapiši zgodbe z naslovi:

  1. Opiši ljubezenski prepir med parom, ki se je razšel.
  2. 100 vrstic o ženski, ki povozi mačko na cesti.
  3. Opiši kraj, kjer nikoli nisi bil, a si ga videl na sliki in si močno želiš tja!
  4. Poletni dan se izteka, … (prosti spis ali pesem).

Literatura:

Buzan T. in B. , 2005 Knjiga o miselnih vzorcih, Lj.

Lebar V. , 2013 Besedovanja 3, MS.